Ljubljana

Teja:
Pa sva doma! Po dolgi vožnji z letalom (skupaj 26 ur) se morava zdaj dobro spočiti in se predvsem naspati. Zato nič skrbet, če se še kakšen dan ne bova osebno oglasila.
Se slišimo in vidimo kmalu.

The End

Byron bay - 50.; Sydney - 51., 52. dan

Dejan:
Zadnji dan v Byronu sva porabila za... postopanje naokoli. Vreme ni bilo ravno najlepse, celo dezevalo je. Odhod za Sydney sva mela sele popoldne ob 5h, tko da sva morala zabijat kar velik casa v mestecu, ki ga prehodis v 20-ih minutah. Mal interneta, trgovin, plaze in sva sla naprej.
Nocna voznja z vlakom je trajala 12 ur. Spala sva spet lahko le na obroke in se takrat bolj malo. Tko da je bila to ze druga noc zapored brez (dobrega) spanca. Ja, v Byronu v hostlu sva spala v sobi za 6 ljudi, in seveda vsaj dva sta mogla ornk smrcat celo noc. Brezveze omenjat druge motece faktorje... smrad, nered, ker sva se ze cist navadla. No, vlak kot vlak. V sydney sva prisla ob 7h zjutri. Ker je bil 1. maj, dan dela pa to, sva mislila, da ne bo nic delal itd. Pa je ta "mednarodni" praznik vseen bolj le "post-socialisticni". Ko sva mal sprasevala trgovce v Sydneyu kako to, da delajo, so naju sam cukast gledal iz katerga planeta sva padla. Dan dela?! Tle se pac ne izgublja delovnih dni, posli morajo tec... tako da sva dan prezivela kapitalisticno, zahodnjasko. Opera ob pol osmih zjutri je bla tokrat spet neki posebnega. Takoj sva obcutla, da je ze bolj hladno, ceprav je bil dan brez oblacka. Zima prihaja, ja ja, midva pa kmal nazaj v pomlad. Popoldne sva se vsa zbita odkotalila s temi najinimi ruzaki do Dravcevih, kjer sva zvecer dobesedno padla v pojstlo. Drugi dan pa zajtrk, pol naju je pa Slavko zafuru v Blue Mountains. Na okoli 1010 m n.m.v. lezi nacionalni park, ki zgleda kot en gigantski kanjon, le da je cist zabit z gozdom, na enem robu pa stojijo znamenite tri skale - the three sisters. In ce, poleg Uluruja, Great barrier reefa, 12 apostolov, Fraser islanda ne slikas se te sestre, nisi bil v Avstraliji. Tam lahko resnicno prezivis cel teden, da si vse ogledas (vsa drevesa in kamne) in prehodis. No mi smo opravili z Modrimi gorami v ene pol ure, ker smo mel ze nove obveznosti in predvsem, ker je bil Slavko po nocnem sihtu kar dobr zaspan.
Ja, jutr pa gremo nazaj proti stari celini in v Slovakijo,.. ne v Slavonijo,... kam ze?! Upam, da vsaj na Austrian airlines vejo, kje je to. Tko da lahko kar poveste tem nasim velikim zavodom za turizem in ne vem komu se, da tista CNN reklama za tezke milijone ne deluje. In po moje tud ne bo, ker ko tujcem razlagas, kje je Slovenija, KAJ je SLovenija, kaj vse nudi Slovenija itd. ze vmes vidis, da jih vbistvu sploh ne zanima in kar mal hitrej zacnejo trzat z vekami... Ampak midva sva nardila velik pozitivne reklame za nas turizem, ker zdej po ene 12 tisoc opravljenih km po Avstraliji vidva, kaj vse mamo doma. In da lahko v enem tednu vidis in dozivis ogromno.
Preden odfrciva proti vrtenju Zemlje in preko kar nekaj casovnih pasov nazaj domov, morava se nekrat v center tega super lepega mesta, da se posloviva od vseh aziatov in popolne arhitekture, pod katero pa Sadar in Vuga na sreco nista podpisana.

Se vidimo v dezeli, ki pozivlja!

Na Brnike padeva 4. maja ob 11h zjutraj, ce bo vse tako kot mora bit.

Brisbane - 46.; Surfers paradise - 47., 48. in Byron bay - 49. dan

Teja:
Drugi dan v Brisbaneu naj bi bil namenjen shoppingu... pa ni blo glih kaj prida! Vse stacune so polne zimskih cunj in skornjev (tle jih punce nosijo sam da temperatura zunaj pade pod 25 stopinj). Sla sva celo z busom na drugi konec mesta v Fortitude Valley, kjer naj bi bilo veliko nakupovalno sredisce, pa sva sam kitajsko cetrt najdla tam... in ker sva ze kupla celodnevno karto za javni prevoz, sva se sla pol mal z ladjico CityCat po reki pelat - no ni bla glih barkaca, ker smo sli zloooo hitro, midva sva pa kar gor obsedela in prevozila se ostale cone, za katere sicer nisva mela kupljene karte...
Ja, pa Dejan zadnjic ni povedal, da sva stanovala v hostlu Palace, ki si deli zunanjo steno s Hiltonom... se nikol nisva bla tolk fancy! Oba vecera sva prezivela v Theatre room ob gledanju kultnih filmov na VELIKEM zaslonu (Die hard, American Pie, Matrix). Dejanu se je kar smejalo, ker sva prisla do gledanja televizije po vec kot 1 mesecu.
Naslednji dan pa bus za Surfers paradise!

Dejan:
Srfarski paradiz, raj, eden... ja, samo brez srfarjev, ker so vsi usli pred komercializacijo in neboticniki. Gold coast, na kateri lezi ta raj, je ena sama dolga, do konca poseljena pescena plaza (dolga 70km). Ko pogledas levo in desno ne vidis konca neboticnikov in peska in turistov. Mal sva polezavala na plazi, v glavnem pa sva izrabla priliko za nekaj nakupov. Ker to je Shopping paradise, kjer so se kalili vsi veliki slovenski trgovci, Tus, Jankovic, Mermal,... he he. Vsaka druga stacuna ponuja srfarski stil. In to je tu glavno, da si model, jack, gizdalin... ampak sva se kar hitr navadla, ne pa tudi privadla.

Teja:
Jaz sem bla ful vesela, sam da sem se lahko malo na brisaco na pesek vrgla in lovila soncne zarke, in mi tud mrdnit ni blo treba par ur... no razen ko mi je zelodec zakrulil in je blo treba po sladoled cez cesto. Drugac ga pa folk ful zura tukaj - vsako leto majo 3 tedensko nonstop zurko, ki se ji rece Schoolies, zato ker poteka v casu solskih pocitnic. Najin kolega Goran iz Sydneya ma zlo lepe spomine nanjo, in naslednjic ga bova mal vec o tem povprasala...
Sobo sva mela super lepo (in drago), iskat so naju prsli pa z eno veliko amerisko limuzino z rdecimi usnjenimi zici noter. Kdo se je to spomnil, tud ni logicno razmislal (v prtljaznik komaj zbases 3 ruzake!). Smo se pa pelali celih 300m! Ce bi to takoj vedla, bi sla rajs pes (pa se nama ni dalo lonely planeta odpret in zemljevida pogledat).
V petek zvecer so imeli na plazi vecerni sejem in polno stantov in lampinjonckov nad njimi, da so se meni kar oci svetile, ko sem laufala od enga do drugega. Pa en stric je iz mivke zmaja naredu... blo je res super pocitnisko vzdusje!

Naslednja in hkrati zadnja (smrk, smrk) neznana destinacija: Byron Bay. Po vseh neboticnikih in megalomanskih hotelih koncno nekaj, kar bolj spominja na Grcijo. Hisice in penzioni so majhni, McDonaldsa nimajo, ker zaradi lokalnih pritiskov ne sme odpret svoje restavracije tle, malo vec je pravih srferjev, ki se dejansko preganjajo po valovih, in seveda, Crocodile Dundee ima svoj domek pri svetilniku nad mestom, v samem mestu pa najvecji hotel in najbolj obiskan bar (ga nameravava obiskat v roku 1 ure, ker majo baje vsak dan zivo muziko).
Spet sva sla na eno pohodnisko turo do tega slavnega svetilnika nad mestom in z vrha se lahko fino opazuje delfine, ko plavajo in skacejo iz valov... res jih je veliko in zlahka jih opazis (samo sledis viku in kriku, ki ga zganjajo japonke, ko kaksnega zagledajo, in pol sklocajo fotoaparati kot za stavo...).

Dejan:
Jutr pa Sydney, no greva na pot, v Sydney prideva sele 1. maja ob 7h zjutri. Verjetn bova spet preklinjala vlake, ampak tko je... Teja se kar mal trese, ker greva nazaj v mrzel Sydney. Baje je tko okol 10 stopinj. Ja, zima prihaja! Tle, ene 1000 km visje, je pa se vedno toplo, voda ima 23 stopinj in soncni faktor 30+ se vedno prav pride. Po 'dveh' mescih bova spet navlekla dolge gate in rokave nase in cevlje, namesto natikacev... :( Kako kej sneg na slovenskih smuciscih? Gremo smucat, ko se vrnem...

Noosa - 42. do 44. dan; Brisbane - 45. dan

Dejan:
Noosa je, kot pravi velecenjeni Lonely planet, kraj, kjer v sozitju zivijo elitnezi in ruzakarji. In res je tako. Nepremicnine za par milijonov evrov in hostli. Kraj je razdeljen na Noosa heads, Noosa junction in Noosaville, ampak je vse dosegljivo pes. Center je v headsu, in je zelo lepo urejen. Reka deli kraj na vec delov, na koncu pa se izlije v morje. Uspesni ljudje imajo svoja posestva seveda ob strugi reke, kjer imajo parkirane svoje ladjice in jadrnice. Kot vsak drug kraj v Avstraliji ima tudi Noosa svoj nacionalni park, ki sva ga s Tejo prehodila ze drugi dan.

Teja:
Men je bla Noosa zlooo vsec! Prec bi se preselila sem in zivela lagodno zivljenje ob morju, v podnebju, kjer je pol leta pravo poletje, ostale pol leta pa tko nekaj med pomladjo in poletjem...
Kraj je znan tud kot dobra srfarska lokacija - zal nisva mela casa ponovno preizkusit sveze pridobljenega (ne) znanja srfanja.
Nacionalni park je bil tokrat bolj mejhen (sam ene 4x4km - zlo malo za njihovo povprecje) in tud dejan tokrat ni tolk jamral, ker je mogu hodit ob 2h popoldne po vrocem soncu. Razgledi so bli res fenomenalni. Sem mu oblublala tud rajsko plazo na drugi strani... pa se je izkazalo, da Sunshine beach ni nic drugega kot novi kilometri peska polni ljudi, ki tam sprehajajo svoje kuzke... in posledicno ni prav glih najbolj fajn tam lezat in se prazit na soncu, ker te skoz kaksen ovohava, pa kaka in lula zraven tebe...
Ja boljsa plaza je bila kar pred domacimi vrati v Noosi. Voda ma sicer trenutno le 21 stopinj, ampak otroci se valajo po njej kot da bi mela 30. Najboljs je pa seveda opazovat stare in mlade, ki jahajo valove, in pa ostalih 90% ljudi na plazi, ki hocejo bit vsaj mal podobni unim prvim - in tko gledas fantke in atije v Billabong in Rip Curl srfaskih hlacah in majckah, pobarvane na blond in seveda s srednje dolgimi valovitimi lasmi in fancy smensi soncnimi spegli - ma kot da bi jih kdo kloniral! Sej ne recem da ni fajn pogledat...kdaj pa kdaj, he he.

In kaj je se blizu Noose kar sva mogla it pogledat ... Australia Zoo. Ana, nisem vidla Steva Irwina v zivo, ker trenutno baje oznacuje krokodile v severnem delu Queenslanda. Je pa Australia Zoo en ogromen skomercializiran projekt, podprt s strani Animal planeta. Ce kdo se zmeraj ne ve, o cem govorim: A niste se nikoli gledali The Crocodile Hunterja?

Dejan:
To je un ki skoz sam vauuu, amazing, bla bla bla govori in ima od adrenalina skoz izbuljene oci... ne, se vedno ne veste? Glejte Animal planet. No, da je vse tko skomercializiran, pa vseeno ni tako slabo, ampak sam iz enega razloga - Steve in njegova zena Terri sta prava okoljevarstvenika. Zacela sta s home video dokumentarci, pol sta pa se dodatno uspela s Crocodile hunter oddajami za Animal planet. No, in ker je Stevova druzina ze od nekdaj tko usmerjena v delo z divjimi zivalmi (imeli so majcen reptile park v Beerwahu), sta Steve in Terri nardila iz tega ogromno zadevo, ki se razlega na 70 akrih, sirijo pa na 350 akrov, in to je Australia ZOO. To pa ni vse. Steve je pravi veliki investitor (in milijarder) in bo kmalu postal najvecji lastnik zemlje po celem svetu, ker kar povrsti kupuje razne gozdove, ki so habitat za ogrozene zivalske vrste (orangutani, sloni, tigri itd.). Velik del Amazonskega gozda je kupil, da bi preprecil izsekavanje. Ponudi jim vec kot bi zasluzili s prodajo lesa in nadaljnjo zivinorejo, nato pa okoliske prebivalce se angazira v turisticnih dejavnostih. Postanejo rangerji, vodici itd. Ker je njegov glavni cilj ohranitev zivalskih vrst, hoce ljudem po celem svetu priblizati zivljenje zivali, in zato se mu ZOO-ji zdijo prava stvar.

Teja:
Ja, kar Steve na vseh plakatih in videih ponavlja je "conservation". In na vse nacine si prizadeva, da bi ljudje spoznali in vzljubili zivali, ker ljudje ohranimo samo tisto, kar imamo res radi... Ja Steve je res car!
Tko da ko vidis v ZOOju gift shop s 100 razlicnimi majcami, igracami in bedarijami s Stevovo podobo, se ti vseen zdi (vsaj men), da gre vseen za neki visji cilj te potrosnje. Tudi v pogovoru z raznimi domacini (nas vodic Dave s Fraser islanda npr.) sva ugotovila, da ga tle zelo cenijo po tem, kaj vse je naredil.
Drugace je v ZOOju za najt predvsem avtohtone in ponarodele avstralske zivalce in jaz se se zmeraj ne morem odlocit, a mi je bolj vsec kenguru, koala al wombat. Vsi so fajn za cohat! Ja kenguru ni bil glih dobrega okusa ... he he. Kolk sem zlobna ne?
Vidla sva se 175 let staro zelvo iz Galapagosa (in jo cohlala, ker baje tud na oklepu vse cuti...), pa sloni in kenguruji so nama jedli iz roke, koncno sva od blizu vidla dingote, in seveda veliko krokodilov, ki so glavna atrakcija tle v Zooju. In vse je Steve z ekipo lastnorocno iz vod ven potegnil.

Dejan:
Na 45. dan sva v Brisbaneu in je ANZAC day. Kot nas boj proti okupatorju, recimo. Slavijo ga tko, da se ga napijejo, kako pa drugac. In uganite, kje sva bla ze dans s Tejo? Brisbane ima, normalno, tudi botanicni vrt, in midva sva ga morala videt. Slika je prav od tam. Brisbane je drugac tretje najvecje avstralsko mesto z 1,5 mio prebivalcev. Dans je blo sicer vse zaprto, ampak ulice so pa polne mladih in starih z medaljami.

Drugace pa... Lepo, da si se tudi ti, Ziga, oglasil! Se zzzee kkej trresses? :) Kmalu bo, kmalu... midva se ze treseva, ker morva se prej domov!
LP

Hervey bay, Fraser island - 38. do 41. dan

Teja:
Ja, tale voznja z vlakom je trajala 14 ur, pol sva pa mogla vsa lacna se cakat na zelezniski postaji nadaljne 2,5 uri, da so naju zategnili do mesta, kjer sva mogla pocakat se kombi iz hostla... kaksen journey je bil to! Prsla sva res zmatrana in sesuta v Friendly hostel. Zacuda je bil en ata Garry (upravnik) res prijazen in nama je takoj tud svetoval, s katero agencijo it na Fraser island. Pa sva kar rezervirala 3dnevni safari in se z olajsanjem znebila 100 jurjev... kolk je clovek pripravljen placat, sam da nima skrbi-he he.
Ce zdej pogledam nazaj (sva glih prisla s te ture) je blo fenomenalno in vredno vsakega tolarcka. Usedes se na bus, ti vse razlozijo, te vrzejo dol in recejo, da mors hodit 3km in hodis, pol ti dajo za jest in te pelejo plavat, ti skor brisejo rit na vsakem vogalu... se res prileze po tolkih dnevih samoorganiziranja!

Ob prihodu na otok te najprej pricakajo veliki, 4x4 tovornjaki, narejeni za bumpy voznjo po pesku. Fraser je namrec najvecji pesceni otok na svetu (120km x 30km) in na njemu ni asfaltirane ceste. Zato brez dzipa tle nimas kej iskat (x5, Touareg in Cayenne sem ne stejejo - razen ce jih mas ene 30 rezervnih v garazi) . V bistvu sva bla zlo vesela, ker nisva sla na self-drive varianto. Po poti namrec videvas ubozcke, ki polovico dneva porabijo za to, da zvlecejo avto ven iz peska, najdejo pravo pot v tej dzungli, ali pa zamenjajo gumo...
Ja, pa rangerji so tud modeli zase. Nas ranger-vodic Dave je bil res super.Ko se je vsedu v tovornjak in zapeljal v prvi klanec, je najprej ustavil masino, sezul cevlje in stumfe (v resortu jih je mogu imet zaradi sefa), da je pol lahko preko tresljajev "cutil" masino in ostala vozila v okolici. Imel je polurne monologe o embriologiji, botaniki, raznih nevro, hormonskih razlagah pitja, seksa, kajenja in ostalih obicajnih cloveskih navadah in dejanjih... vmes je pa kasen svinjski vic o dingotih pribil, da nas je se od smeha metalo po sedezih (kot da nas ni ze dovolj od same voznje v tovornjaku). Vidlo se je (po slikah, ki jih je sam naredu in nam jih pokazu) in tud govoril je skoz, da mu resnicnost ni dovolj in da zivi v enem svojem razmisljujocem svetu, tko da je blo res zanimo poslusat njegove teorije o nastanku zivljenja, medcloveskih odnosih, itd. Res bi blo fajn med diktafon in ga posnet, ker vsega sploh ne znam ponovit, al pa bi za to porabla ene par ur.

V treh dneh smo vidli res ogromno: vsak dan ene 2 jezeri s turkizno vodo, kjer smo se lahko kopali, nardili smo kar nekaj daljsih sprehodov cez dezevni gozd, pa ob toku reke navzgor, pa po pescenih sipinah, plezali smo na Indian Head (rt z visokimi pecinami, pod katerimi naj bi se zlo radi zadrzevali morski kuzki - zal nismo vidli nobenga), kopali v Champagne pools - bazencki z morsko vodo, ki priteka cez skale in fino brbota vse skupaj, vidli nasedlo ladjo Maheno, strupene kace, kaksen meter dolgo iguano, velik pajkov, pa nobenga dingota. Smo pa vidli sefa rangerjev nacionalnega parka, ki je odgovoren za cudezno izginotje dingotov, odkar so napadli in ubili otroka 4 leta nazaj.

Dejan:
Sef Happy, kakor ga klicejo rangerji... ker je seveda strogo resen, zagrenjen tip, ki se nikoli ne nasmehne naj bi dal "zmanjsat" populacijo dingotov s prvotnih 360 na bojda 140. vendar nas David mocno dvomi tudi v teh 140, ker dingotov resnicno ni nikjer. Happy naj bi si zelel popolnoma iztrebiti dingote na otoku in verjetno ni dalec od cilja.
No so pa vsaj za nas zelo dobro skrbeli. Zivel smo v Kingfisher resortu, v lepih kocah sredi gozda, mel skor all-you-can-eat kosila in vecerje in zajtrke, na veliko veselje Teje so bili na voljo tudi deserti, vedno pa je blo zraven se sadje in pijaca. Res zelo dobro poskrbljeno za vse. Kingfisher je res king. Trije dnevi so minil kar prehitro.
Za uvod sva ob prihodu na otok srecala nasega velika poeta. skoraj 100% sva bla, da sva vidla Zorana Predina z zeno, ampak je blo prepozno, da bi ven potegnila kamero in posnela kaksno fotko za Novo. Sej je dobr zgledu, pa tud stunfe je mel v stilu s srajco in gatami... ce je bil on seveda.

Ker je Fraser res tolk zanimiv in lep, se ga ne da opisat, ampak bodo fotografije povedale vec ko se vrneva. Do takrat pa moski ne pozabite:
Ne jejte soje, ker vam bodo zrasli joski! Enak efekt ima tudi prekomerno pitje piva. Zenske! Podobnega efekta pri vas ni pricakovati, zal. (citiranje Davida o biokemijskih teorijah)

Nekatere fotke bodo objavljene ze na blogu, ampak sele ko najdeva racunalnik, ki bo imel USB prikljucek za kamero. Se oproscava!

Teja:
In najlepsa hvala za vase komentarje in e-maile. Fino je blo prebrat novice iz domacih logov - ampak da nam je za bajto kozolec zgorel si pa res ne bi mislila... ha ha.

Whitsunday islands - 36., 37. dan

Teja:
Airlie beach naju je cist totalno presenetila... predstavljajte si Portoroz brez unih velikih Palace hotelov in jih nadomestite z najvec dvonadstropnimi hostli z bari spodaj, in polno studentarije in nasploh zurajocih mladih okrog - hujs kot na absoleventu na Kreti! In midva sva mislila, da bo to eno malo zaspano mestece...
Zal sva rezervirala hostel sam za prvo noc in ker je blo pol posledicno vse zasedeno, sva naslednji dan pristala v Hibiskus Lodge pri eni smotani stari mami, ki nama je sla ze od prve sekunde naprej neskoncno na jetra, sobe so ble pa po celem mestu znane kot deluxe 5 zvezdic z ironicnim nasmehom...zgledalo je tko kot v eni starinarnici in po kotih raje nisva gledala, sam naravnost predse...ha ha.
Zarad te zurersko razpolozene mnozice ljudi nama tudi ni uspelo it na 3 dnevne jadranje okoli Whitsunday otokov. V bistvu se dobro, ker sva sla pol sam na enodnevni izlet z enim gliserjem, in nas je premetavalo...

Dejan:
... ne cist takoj, ampak dost kmalu po tem , ko smo izpluli iz marine. sej jahta je bla huda, sam bruhanje pri dirkanju s hitrostjo 21 vozlov (ne vem tocno kok je to km/h, ampak zgledal je kar hitro) preko cca 2 metrskih valov ni blo ravno juicy in prijetno. Ampak ko ga ene dvakrat pihnes v vrecko, je ze vse kul... :( Tok kot sem bil vesel snorklanja tega dne, nisem bil vesel se nobenga! Mal zelen v obraz pa to hop v vodo in uuu lej ribice, uuu korale.... ja, ampak kar prehitro se je blo treba spet vrnit na jahto ker smo mel kosilo. Ej, kosilo! Kosilo med voznjo do whitehaven beach... kao najlepse plaze na otocju. jaz sem svoje kosilce raje prisparal v celem kosu in v zepu kot da bi ga spet nosil naokol v vrecki, sam pol sem ga pa vseen zmazal. Whitehaven je bil res lep in predvsem bel, od vsega belega peska naokol in turkizno modre vode. ja poleg te plaze je otocje znano se po enem koralnem grebenu v obliki srcka, in po Hayman otoku, ki je tko ful fenci smensi. Dobra destinacija za honeymoon ali pa le za pobeg pred paparaci ce si dovolj znan.

Dan je bil lep in precej naporen, ampak z Whitsundayi se se ni koncal. Cakal naju je se vlak do Hervey baya.... in to kao "travel in style". Zakaj cinizem? Zakaj pa ne... ko se vozis s Queensland railom je to edino kar ti ostane.. hehe. Voznja z vlakom po AUS prvo kot prvo NI pametna in cudovita in zanimiva in ne vem kaksna se ideja, ker:
- vcasih sploh ne vozi
- minuto pred odhodom lahko izves, da je kaksna poplava ali kaj podobnega in gres kao z busom, ampak tudi bus ne gre (to ze veste)
- zamuja
- dostikrat sploh ne povejo na kateri postaji si/bos
- klientela je raznolika, dostikrat cez mejo tolerance uvidevna, enako je z vonjem
- zaradi arkticnih razmer na vlaku profitiraju potniki, ki so imajo s sabo vsaj deko, pouster, cevelce iz ovcjega krzna... got the picture? mrzlo je ko hudic
- ko ze mislis da se bos lahko mal raztegnil, ker ni nobenga zraven tebe na zicu, ugotovis, da tist klincev naslon za roko med sedezema ne gre gor in se lahko le kot otroci ulezes pod noge ostalih potnikov.
- cesnja na smetano... vlak je pocasen kot kaksen 80-letni ata, ki v nedeljo vozi zastavo na brezje.
Torej, namest vlaka se splaca na bus, greyhound bus. No najboljs pa na letalo.

Townsville, Magnetic island - 32. do 35. dan

Dejan:
Voznja od Cairnsa do Townsvilla. Koncno, kot je opisala ze Teja. Ze drugic sva lahko "obcudovala" moc narave, ciklona Larryja, ki je pustosil juzno od Cairnsa, v okolici Inninsfaila. Whatever. Ampak res ogromno polomljenih bananinih palm in odkritih streh in nasploh polomljenega drevja v dezevnem gozdu. Kar zalosten pogled. Ampak midva sva koncno SLA v Townsville! In tud prisla.

Townsville res ni kaj prida. Sele ponoc se zacne dogajat, ampak tud tisto ni ne vem kaj. Ogromno nocnih klubov se odpre, pred katerimi pa stojijo le varnostniki in nic gostov. Pa se McDonaldsa nimajo. No vseeno, tam sva ostala le eno noc.
Hostel je bil fajn, oprema v sobah pa itak - hladilniki Pacific by Gorenje. Sicer se iz Titovih casov in ne Pininfarininih. Ampak dela pa, kot nov.

Naslednji dan sva se ze odpravila na otok, ki lezi le 25 min voznje s trajektom od Townsvilla. Magnetic island je velik cca 10X15 km, tako da je se za naju prevelik za prehodit. Nastanila sva se v Horseshoe zalivu, ki gleda na ocean. Bilo je lepo, tud hostel je bil super, ker je bil tik pred morjem in nad plazo. Ime hostla je Maggie, kar je tud krajse ime za otok. Sploh v casu velikonocnih praznikov je ta otok pribezalisce okoliskih prebivalcev. Kot kaksna Grcija. Lezanje, hranjenje, spanje pa nov krog... Mal sva se skopala, sla veslat s kanuji v visoke vode oceana tik preden je prisla 5-minutna nevihta, uzgala dva daljsa sprehoda do Radical zaliva in Alma zaliva. Show must go!
Po aktivnem dnevu sva se zvecer vsedla v bar pod hostlom, kjer je nastopal Bingi. Model s kitaro in racunalnikom. Mel je listo komadov, ki jih "zna" - gostje so nato dajali glasbene zelje s te liste. Vse skupi je zgledalo kot karaoke, ker je on le pel, vse ostalo je slo iz racunalnika. Mel je sicer kitaro, ampak se jaz sem slisal, da ko jo je uporabil je zafusal in takoj nehal brenkat. Sam pel je pa vse zanre in cist poslusljivo!

Tle so zelo mahnjeni na ta Easter - velika noc pa to. Vse je zaprto, vlaki ne vozijo, se nahranit te nocjo za veliko noc. Teja ves cas sanja o jajckih in zajckih, ampak tistih cokoladnih, seveda. Zaenkrat se je se nisem usmilil, zato ji kaksnega domacega kar prisparajte. Sej bo kaksen star miklavz tud vredu namesto zajcka.

Zdej (35. dan) sva spet v Townsvillu in cakava vlak. Sicer se ne veva, ce so kaksne poplave juzno ali ne. Greva v Airlie beach - ja, se ena plaza... in na Whitsundaye. Tam ne veva kako bo z internetom, zato ce se nekaj dni ne oglasiva, bodte v skrbeh, ker sva se utopila... ma ne he he, sej se bova z bombo na hrbtu! In bova celo eno uro lahko se dihala...

LP

Cairns - 29., 30., 31. dan

Teja:
V teh treh dneh sva verjetno dozivela najboljsi in najslabsi dan na potovanju...
Najprej je bil najboljsi - sla sva se potapljat na Great Barrier Reef!!! Blo je fantasticno, super, enkratno, ma ne vem, katere pridevnike in samostalnike naj uporabljam za ta opis. Najprej morm sporocit Metki, da sem zdej pa res odkrila sport zase.
OK, zares, najprej naju je na ladji najprej oba malo zvijalo v trebuhu, ko sva mogla izpolnjevat neke dolge vprasalnike o boleznih in trenutnem zdravstvenem stanju, bla bla, pol smo meli 20min predstavitve, v eni uri pa smo se ze zasidrali ob koralnem grebenu. Najprej sva sla za pol ure snorklat, pol pa se je blo treba nazaj na ladjo po utezi in bombo z luftom, itd. Nic kaj niso potrpezljivi z zacetniki. Vprasa te, a si vredu in ti ves presran reces ja, pol pa se ze potopis in dihas kot usekan cez uno cevko nek mrzel luft.... tko je blo prvih 5 min. Jaz skor nic nisem vidla, ker sem mela skoz mehurcke od izdihanega zraka pred sabo. No, ampak pol smo se prijeli pod rokami in smo plavali....in zlo hitr pades noter in ti postane vse skupaj izjemno lahko in vsec!
Dejan je mel podvodni fotoaparat in se ne veva, kaj je ratalo. Vsekakor sva bla pa vesela, da sva rezervirala in placala tudi drugi potop v istem dnevu. Tega smo izvedli na drugem grebenu, bistveno bolj profesionalno, ker sva bla ze cist sproscena, in smo prosto plavali nekje na globini 12m mal vec kot pol ure... vmes smo bozali ribice, pa skoljke in neke cudne barvaste polze, korale smo sam gledali, ker se jih ne smes dotikati (greben je varovan kot nacionalni park).
Ko sem prisla na povrsje, sem sam en VAU zmogla povedat, pa da hocem narest tecaj, da bom lahko sla se globje...
Pol sva se ene 2 uri snorklala - ker je greben cist pri povrsju, lahko vse ribe in korale tud sam s snorklanjem vidis. Skratka, super je blo.

Naslednji dan sva spet sla na eno snorklarsko lokacijo - Fitzroy island, ene 45min s trajektom stran od Cairnsa. Mejhen otocek, z lepimi plazami in skor nobenih turistov. Ker sva slovenske gore lista sva sla hodit na vrh otoka - v 30 stopinjah na zgocem soncu lazit v strm hrib ni tolk lahko, ampak midva morva vedno nekam gor lezt....
Ja sej razgled je bil super, res vidis 360 stopinj okrog. Vsa presvicana in utrujena sva srecala enga starega atija pri svetilniku, kjer se je hotel tko kot midva spocit in ohladit v senci. Kaksne zgodbica nama je govoril o ciklonih, pa kako je rudaril v Sierra Leone...
Ker rada hodva (in znam bit jaz zlo trmasta, ce hocm kej videt) sva sla pogledat se najlepso plazo tega otoka Nudey beach (ni za nagce! sam tko je prvinska!). Spet vau, sam te meduze v vodi ti pokvarijo vzdusje. Sej ne, da sva kaksno vidla, sam baje kar so in vsi iz previdnosti plavajo v enih protimeduzastih oblekah, da so videt kot pingvini ko lezejo iz vode... Midva sva se namakala samo v prvih 5m vode, dalj pa si nisva upala. Pa seveda sem celo zalogo zdroblenih koral nabrala, ki jo moram za kazen zdej sama vlacit okoli....

31. dan: naj bi odsli iz Cairnsa v Townsville. Hja, kaksna kalvarija je bla to. Najprej je bla panika ze prejsnji vecer, ker mi mail ni delal, vidla pa sem obvestilo od zeleznic, da so mi nek mail poslali. Po treh urah matranja na internetu smo ugotovili, da zaradi poplav ne gremo z vlakom, ampak z busom. Vse fajn, sam kaj ko so zjutraj tudi nadomestni bus odpovedali... Kaksno uro sem se pregovarjala z eno teto uradnico, da hocem, da mi placajao drug transport do zeljene destinacije, ampak zal nisem uspela, Teta mi je samo govorila: Honey, I can not do anything about it... Seveda mi je zbila mojo pravnisko zaspalo samozavest na nulo :)
No, vseen naj bi sel v Townsville nek drug bus, do katerega sva mogla z ruzaki na rami prepesaciti kaksen km. Vsa vesela, da vsaj gremo, sva bla pol poducena s strani se ene uradnice, da obstaja moznost, da ne bomo cez prisli. Optimizem je se vedno vladal v luftu, dokler nismo po treh urah voznje se resnicno obrnili in sli nazaj proti Cairnsu. Madona je bil dober 6urni izlet! Komaj sva najdla frej hostel za tisto noc. Aja, pred spanjem smo bili delezni pa se metanja iz pojstel zaradi alarma, ki se je sprozil, ker je nekdo v kuhijni nekaj zazgal.

Dans smo ponovili vajo: najprej klicat, a so se poplave, a gre vlak, bus, pol vkrcanje na bus, in po 3 urah trepetanja smo koncno prevozili obmocje, kjer naj bi ble poplave (sam da ni blo ne duha ne sluha o njih). In zdej sva v Townsvillu. Koncno. Res je blo tezko sem prit. Upam, da ne bo tko tezko tud oditit.

P.S.: Slike bova limala drugic, ker tale internet ni ravno hiter.

Cairns - 27. in 28. dan

Dejan:
Pa smo ga... kenguruja namrec! Skor sva ze domacina, ker sva enkrat bla udelezena pri podiranju kenguruja z avtom, vceri sva ga pa v hostlu na BBQ vecerji se jedla. No ja... okus je imel bolj po vinu kot kej drugega, ker so ga namakali v rdecem vinu, drugac pa je bil bolj mehek kot govedina in tud okus je imel podoben govedini. Ampak itak ga nismo bili delezni v pravih slovenskih porcijah. Imel smo kao "all you can eat" vecerjo, dobili smo pa kot v zaporu servirano. Puf na kroznik eno pikico in basta. Prosnja "A lahko se mal vec dobim?" je bila zavrnjena z "A ne vidis, koliko jih se caka v vrsti?". No sej je vseen. Sva pa vsaj spoznala dva, par, ki to ni, ampak sta le prijatelja, iz Hongkonga. Jessi in Alex. V Avstralijo sta se odpravila s 3 urami planiranja in zdej mal uzivata tle na vzhodni obali. Seveda sta oba financnika, zaposlena v multinacionalkah kot je HSBC. Stara sta pa le 22 let.

Naslednji dan sva sla mal uzivat na "najlepso" plazo v Cairnsu, na Palm Cove. Men se zdijo dost podobne, tko da ne vem kako lahko Lonely planet tko rangira zadeve, Isto s hostli. Nekateri, ki so zlo opevani v Lonelyju, so v resnici poden. Tko da je po mojem vse mal podmazan... Ne vem kdo iz Slovenije jim je pa placal, da so napisal, da se Slovenci radi hvalimo, da smo izumili demokracijo... in se par takih bedarij pise v Lonelyju o Sloveniji. No nazaj med palme. Ja, na par kilometrov dolgi pesceni plazi s palmami se clovek lahko kopa le v 10X10 m ograjeni luzi. No mas Kitajcke, ki se veselo namakajo tud izven ograde, pa jih pol mal specejo razni Stingerji pa Box jellyfish... Da je bilo polezavanje (bolj) zanimivo in vzdrzno, so poskrbel fantje, ki so s palm metali dol na tla kokosove orehe in liste. Ko so zmetal dol ene 100 orehov je vse prav lepo disalo po kokosu. Tko so obdelali celo rivo. Verjetn zato, da ne bi kaksen oreh padu mimoidocemu ali lezecemu turistu na betico.

V noci na 28. dan naju je, in vse ostale v hostlu, zbudu nek pijani gizdalin, ki se je kar vsedu v kombi od hostla in zacel trobit. Nobenmu ni bilo nic jasno kaj se dogaja. Ponavadi (cez dan) zatrobijo, da nas opozorijo, da gre kombi v center, in ce hoces se lahko zastonj peljes zraven. Organiziram majo tud odvoz iz mesta do hostla. No tist frajer nas je prvo mal zbegal, pol se je pa izkazal, da njemu ni glih dost jasno. Govoru je, da je zmenjen s priajtli v sobi 29, pa da grejo nekam naprej itd... na kratko, bluzil je. Ko je en backpacker prsu do njega ga je komi prepricu, da ne more vozit in da naj gre ven, pa da sploh ni v pravem hostlu. Pol ga je koncno zbezal ven, vsi smo mel pa sreco, ker je vmes ze crknla trobla. To je Cairns drugac... tak mali veliki absolvent backpackerjev.

Dans sva bla pa v Kurandi. To je vasica v tropskem dezevnem gozdu, ki se razlega od Townsvilla pa vse do severa. Preko gozda in v hrib te pelja gondola (jajcki), lahko tudi vlak al pa bus. Midva sva sla z jajcki gor (mal za velko noc pa to... hehe), dol pa z busom. Debelo uro in se mal sva pol pohajkovala po tem zarascenem, soparnem, mokrem gozdu, kjer sva vidla nekaj debelih pajkov, modre metuljcke, cudne purane, Teja pa je od blizu spoznala se nekaj domacih komarjev. Sla sva do Barron falls (nekih dobrih slapov) in nazaj v vasico. Ja, vasico... midva sva bla skoraj edina, ki sva sploh hodila kej okrog. Ostali vsi so le pripeljani gor in nato odpeljani nazaj. Vmes pa nakupujejo v tej tropski vasici... k?@#$ pa taka vasica! Huj kot Citypark. No to je Kuranda.

Se enkrat naj bi sla v tropski gozd, in sicer v Cape Tribulation, kjer se ta gozd stika z oceanom - to je kao edini primer na svetu, kjer gredo tropi v morje. Ampak ne greva. Ha ha in na Tejino veliko zalost. Ni casa.

Jutr greva se en ekosistem gledat... pa ne povem kerga.

LP

Darwin - Cairns, 25. in 26. dan

Teja:

No, pa sva se spet preselila. Koncno, ker Darwin nama je sel ze malo na jetra... vroce in soparno, pa nikol nisi vedel, a bo cez 10min se ulilo kot iz skafa ali ne... Predzadnji dan sva tud hostel zamenjala, ker je mel prejsnji obupne pojstle za spat (tolk mehek jogi, da si kar not v njega padel, pa se smrdel je po lulanju....) Da ne omenjamo, da ni blo nikjer nobene pametne restavracije, kjer bi lahko kosilo pojedu, ker je blo vse izumrlo. Drugi hostel je bil boljsi, sam so bli pa jogiji s plastiko prevleceni in si ponoci tko fajn zasvical...

No, zdej je boljs ko sva v Cairnu. Vstat sva mogla ze ob 4h zjutraj, in pol ugotoviva, da je celo noc en s skrite stevilke hotu Dejana na mobitel dobit...7 neodgovorjenih klicev! Ker bi lahko bli s Qantasa, preko katerega sva letela v Cairns, sem jaz v pizami letela dol na recepcijo na internet cekirat, kako je z letom. In je pisalo 6.05h namesto 6.45h... kar mal me je stisnilo in pol sem dva revcka, ki sta dezurala na nocni strazi na recepciji v luft spravila, da sta mi klicala na letalisce in preverjala podatke. Sele po 15min se je izkazalo, da ima najin let postanek v nekem kraju Gove in je blo to napisano kot ciljna destinacija na internetu, 6.05 je bil pa en drug let za Cairns....
Ja to je bil adrenalinski sok za dobro jutro, tko da sva si sele na letaliscu oddahnila, da ne bova zamudila letala.
Cairns je pa cist pocitnisko mesto, polno mladih, ki polezavajo ne na plazi, ampak na travci ob robu ogromnega bazena sredi centra mesta. Ker zjutraj morja z obalne rive sploh videt nisi mogel (samo blato in mejhne mangrove), pol pa pride plima in evo ga! Zdej je ura skor 6h popoldne in mesto zgleda cist drugace kot dopoldne. No, sej tud ko morje pride, so tle se vedno box jellyfish, zaradi katerih se spet ne morva kopat...
Ponudbe za potaplat se na koralnem grebenu je tolko, da bova rabla najbrz cel dan, da vse pregledava in se odlociva za eno... pa lahko se skaces s padalom (dol se vrzes z letala), pa gres s kajakom po otockih, pa vandrat v dezevni gozd, pa jadrat, pa snorklat, pa.... ja, ne vem kje bova zacela :)
za zacetekj greva v hostel na BBQ vecer (baje bodo kenguruja pekli?)...

Lp vsem, se posebej Radotu kot najblizjemu sosedu v Tokio!

Darwin - 22., 23., 24. dan

Dejan:

Prvi dan v Darwinu - aklimatizacija. Zivljenje v turski savni, kjer vsake tolko casa ne zadisi po etericnem olju, ampak po gnitju, ni lahko. Ja, zato sva prvi dan zabusavala in se probala spocit od stevilnih izletov. Nama je uspel? Neee... ker sva se spet utrudila med iskanjem odprtega lokala, kjer bi se dalo kaj pojest. Ker je bila nedelja, seveda. Darwin je se slabsi od Ljubljane kar se tice zivahnosti ob nedeljah in praznikih. Kdo ugane kdo naju je nenasitil... nosi barve (bivsega) najboljsega soseda, tudi zacne se na isto crko... sej veste, ne bom delal reklame ker nimam nic od tega. OK, McDonalds.

Po "kosilu" sva sla se na sprehod in nato bum v postlo.

Naslednji dan sva si sposodla kolesa. Imela sva sreco, ker se je cez kaksno uro celo pokazalo sonce. Sreco pa tako... spalilo naju je dobesedno v 5 minutah. Ko se je pokazalo sva bla se na kolesu in cakala na senco da se namazava s kremo.. a prepozno. V puscavi nc, pol pa tle pod monsunom.

Furala sva ene 3 ure pa pol, v obe smeri in z ustavljanjem, seveda. Sla sva ob obali do East pointa, kjer je vojaski muzej. Celo pot pa lahko beres o bombardiranju Darwina v 2.svet. vojni. Najhujs je ko ves cas gledas lepo morje, ne mores pa not skocit, da bi se mal shladil. Ja, mal prevec box jellyfish plava not - to so meduze ki lahko v 3 do 5 min ubijejo cloveka (obstaja tudi moznost, da te ne ozge tako mocno, da bi blo smrtonosno, ampak se boljs bere ce je tko dramaticno...hehe). Sej obstaja nek proti strup, ampak ne vem ce so ga ze kdaj uporabil - ce te ta meduza ozge na ambulantni mizi na urgenci mogoce, drugac pa nimas sans. :)

No namest v morje sva se sla pa hladit v nek muzej, ki je celo brezplacen. Malo slik malo figur njihove flore in favne pa en nagacen krokodil po imenu Sweatheart, ki je tehtal 750 kg in je potaplajl manjse ladje na reki Adelaide v Darwinu. Pa je koncal nabasan z vato na "polici" muzeja. Ko naju je ze malo zeblo od malo prevec privite klime, sva sla se do nekdanjega zapora. Keha kot keha, sam da je v eni sobi mela se vislice, ki so bile uporabljene baje le 2-krat.

Po naporu sva si prav zazelela nekaj dobrega, domacega... skuhala sva si super kosilo, in se po dolgem casu resnicno napokala. In sva oblezala... ko sva se zbudila pa je ogledalo pokazalo resnicno sliko. SCT moda, s tem da je Teja mela se belo crto od traku od fotoaparata okol vratu.

V sredo sva mogla vstat ze ob 6:20, da sva se pripravla na izlet v Litchfield park. Odhod naj bi bil ob 7h, ampak so mal zamudil in prisli ob 8h. Ampak se nismo sli na pot, ampak do pisarne od firme ki to organizira, kjer so nas pregrupiral, in pobrali denar... v glavnem stala. Spet je lil dez, tko da se se dodatno nisva veselila tega izleta, ampak pol je pa vreme kar zdrzal.

Najprej smo sli na Adelaide river, kjer smo gledali krokodile, ki skacejo iz vode - tko na oddaljenosti 1 metra od nas.

Skacejo zato ker jih seveda nekdo provocira s kosi mesa na palici, in vsake tolko casa kroki celo kej zagrabi in poje. Probali smo "nafutrati" se morske sokole/orle?? pa se niso zganili s svojga drevesa... ja tud jaz se ne bi v tistem dezju. Nato smo se odpeljali v nacionalni park kjer mso videli gradove termitov, nekaj slapovov, se kopali v enem od redkih krokodil-free tolmunu (midva ne), in se nato pocas vrnil domov. Torej, poleg krokijev in ptic, smo imeli moznost videti se pijavke.. njam... a ne na najinih nogah. Ena kompanijonka jih je fasala 5.

Zapolnjen dan, ki sva ga zapecatila se z zastonjsko vecerjo, ki jo je castil organizator izleta - verjetno zato, ker smo pred odhodom vsi tako grdo gledali zaradi zmede in slabe organizacije.

Pozor

Vse 4 spodnje bloge je po tonskem zapisu natipkal in prevedel v kolikortoliko razumljiv jezik Dejan. Tako da, ko na ta lep (?!) nedeljski dan zacnete brat najine pisarije, zacnite pri naslovu Adelaide - 12. in 13. dan. Nato pa lepo navzgor.

LP iz Darwina.

Dejan in Teja

Alice Springs - 21. dan

Teja:
Spet smo vstal ob 6.30 in se soocili s problemom ali se je/bo ura prestavila. Ta menjava ure naju skoz zafrkava. Vsako obmocje ima drugacno in jo tudi drgac prestavlja. Koncno sva zapekla CD, si sposodla kolesi in sla na pot do Alice Springsa - originalnega izvira vode zaradi katerega so tam zraven zgradil telegrafsko postajo. Pol so ugotovili, da sploh ni bil izvir, ampak poziralnik. Bolj kot zaradi telegrafske linije, je imela postaja svoj pomen kot sirotisnica za otroke mesanih starsev (belih in aboriginskih).
Ko danes hodis cez Alice vidis aborigine kot ene predhodnike razvitega cloveka. Bosi, neumiti, smrdljivi, pijani se vlacijo kot sence naokoli, polezavajo v sencah dreves in vsake toliko zavrescijo drug na drugega kot kaksne papige. Noben nic ne dela, od drzave dobivajo dokaj dobro socialno podporo, tako da vegetirajo iz dneva v dan. Tuaj pravijo, da je zvecer nevarno hoditi po mestu, ker te hitro kdo napade. Do sedaj sem vidla sam enga aborigina, ki je imel sluzbo. Zemljo jim je drzava vrnila nazaj in potem vzela v zakup za 99 let, ampak vseeno ne smes vec kot 50 m stran od glavne ceste, ki gre cez Northern territory - Stuart Highway, ker rabis njihovo dovoljenje. Res je problem, ker nocejo ziveti po starem, hkrati pa se tudi nocejo prilagoditi zivljenju v mestu.
Zavoljo najinih mam sva sla pogledat se Royal Flying Doctor Service in potem na letalo za Darwin.
V Darwinu pa naju je pricakal dez in sopara.

Dejan:
Klime menjava kot spodnje gate... na 3 do 4 dni! Ha:)

Uluru, Kata Tjuta, Kings canyon - 17., 18., 19. in 20. dan

Teja:
Gremo gledat skale!!! Po dveh letih s Qantasom sva prisla v Yularo - Ayers rock resort, 20km od Uluruja. Prvi sok: muhe o katerih so nama govorili so resnicno tecne. Revice zivijo sam en dan in zato bi ti neznansko rade zlezle v vse dostopne odprtine (najraje nos in usesa). Posledica: dva dni sva okrog hodila ot dva cebelarja z mrezami na glavi. Sej najprej se pocutis butasto, ampak o vidis da nisi edini in je to edina ucinkovita stvar, je mal boljs (mami, autan ne deluje!).

Prvi dan sva samo pocivala in prezvekovala drugi sok: da je vse trikrat drazje kot drugje. 1L vode stane v trgovini 600 sit, internet je 2000 sit/h. Posledica: prvic nisva jedla zunaj ampak sva si skuhala makarone v menzi. Ja pa spala sva v sobi za 4 ljudi. Glede tega sva imela kar sreco. V sobi sva bila skupaj z bratom in sestro iz Kolumbije, ki sta sla malo naokoli, medtem ko so ju v Sydneyu cakali starsi in bratranec. Drugi skupni vecer smo ful debatirali o razmerah v drzavi, kokainu pri njih in celo za Tomaza Pandurja in predstavo 100 minut vesta, ki je bila pri njih v Bogoti res veli hit. No pa mal makaronov sva delila z njima.
Aja pozabila sem tretji sok: da puscava sploh ni puscava, ampak je bolj zelena in gozdnata od nasega Krasa.

Naslednji dan pa res skale od blizu! Ampak ker nisva cist tipicna turista, sva sla najprej do Olg (Kata Tjuta) in ne do Uluruja. Hude oranzno rdece skale, 7.4 km dolga pot imenovana Valley of the winds, veliko popite vode, muh, in vrocina... hodila sva skoraj sama, saj se vsi ameriski turisti iz resorta raje peljejo naokrog s helikopterjem. Pol pa se Uluru v soncnem zahodu in domov spat.

19. dan: Steh auf (vstat) ob 5.00. Zakaj? Ja ker smo samo enkrat tle in gremo gledat Uluru se ob soncnem vzhodu. To je res huda scena - usekani turisti stojijo ob ograji, pred ene desetimi busi, desetimi mini busi in 50 avti in gledajo temno gmoto ki postaja oranzna. Ampak pol pridejo oblaki in sonce se sploh ne pokaze cisto. Sreca pa taka!
Sledila je prepricevalna akcija: Dejan namrec ni hotu it na Uluru, ampak argument, da nikjer ne prodajajo majc z napisom "I didn't climb Uluru!" je ocitno uspel. Pa sva sla gor - 1 ura gor in dol. Za nas planinsi narod mala malca, saj naj bi se drugace hodilo 2 do 3 ure.

Hvala Smarni gori za trening. Sam ni pa glih cist na izi - strma skala v enem kosu, po kateri bolj plezas kot hodis (dobro da je veriga na zacetku, da gres pol lazje dol). Na vrhu pa mocen veter, na katerega se lahko skoraj naslonis. Ob 8h zjutraj je z Uluruja res lep pogled na okolico. In spet vidis kako skomercializiran je vse supaj - v daljavi so najmanj se tri take skale.
Pogledat sva sla se ulturni center aboriginov in se naucila, da je igranje didgeridooja v tem delu kot da bi Sex Pistolsi igrali papezu v Vatikanu. Prvi aborigin, ki sva ga videla, da je opravljal neko delo in imel zraven se cinicen smisel za humor, je pokazal, kako naj bi nardili ogenj, ceprav sam prisega na vzigalnik - tako da je na koncu en turist s palico drgnil kengurujev drekec, da se je pokazal dim.

Pol pa bus z monopolistom tega obmocja - AAT Kings - do Kings Canyona. Na poti smo videli divje kamele - res nekaj kar bi vsak pricakoval v AUS. Zvedela sva, da je njihovo poreklo Afganistansko/Pakistansko - ko so dobili avte so jih namrec izpustili in so se pac namnozile.
Bus je bil bolj udoben kot vsa letala do sedaj - narejen za ljudi, ki gredo na zrela leta malo naokoli in rabijo vse udobje in kavico vsake tri ure. Zvecer smo prisli v ta res bogu za ritjo Kings canyon resort - mi, 22 ljudi pa delavci ki so obnavljali cesto, pa bencinska crpalka in en bar. That's it. Pa soba za 15.000 sit, v kateri se ni dalo ugasnit klime... cist mejhn sva bila razocarana in jezna ker je slo tolk $ za tole.

20. dan: vstat ob 5.30. Zadnje cajte ustajava s kurami. Ja mogli smo si ogledat ta kanjon. Nas drajver nas je vodil (samo nas, ki smo bili reasonably fit za 6km dolgo pot). Kaksna huda, kot na luni, pokrajina in to v jutranjem soncu. Prav vsec nama je ratal jutranji jogging na tesce. Jaz sem bila sicer mal nesrecna ker sem mogla sparat s slikami (ker sva skrta, namrec nisva hotla zapect CD-jev v dragi Yulari). Sem pa zato sunla dva kamencka za spomin, ce bosta prezivela se en mesec vlacenja naokoli.
Pol pa spet bus in 6 ur voznje do Alice Springsa. Mesto sploh ni tako majhno. Ima 27 tisoc prebivalcev in hostel Annie's place je bil fenomenalen - poceni, lepa soba in vecerja za 700 sit. Pa cel zur v baru in TV v sobi... jaz bi kar ostala.

Kangaroo island - safari 3 dni

Teja:

34 st. C, sonce, start ob 8:30 z vso prtljago vred, ker gremo na 3-dnevno turo. 13 se nas je zbasalo v en mini bus in smo presvicani in zguzeni kot v konzervi za sardine sli na pot. Ludeki zbrani iz vse Evrope in nas vodic Ben - srfar, majhn, z dolgimi blond lasmi n klobukom na glavi, z najbolj belimi zobmi kar sem jih kdaj vidla in blond bradico. Agencija, preko katere sva sla na ta izlet, se imenuje Surf&Sun tako da smo sli imenu primerno najprej se malo skopat, pol na BBQ (zar) k sefu domov in pol srfat!!! Yep, vsak je dobil svojo neoprensko obleko, eno pest soncne kreme s faktorjem 30+ in svojo srf desko. Najprej suhi trening - beri valali smo se po pesku, skakali na dile in se zraven rezali kot peceni macki. Potem strecing, pol pa v morje jahat valove. Kot prvo moram napisat nekaj lepega o mojem multisportno talentiranem fantu:

po 10 min je srfal ze skoraj na vsaem valu, medtem ko smo mi se smejoc se lezali na dilah kot krave in so nas valovi metali sem in tja... po pol ure sem se (ob mejhni pomoci enga mladga ucitla) tud sama postavila v stojeci polozaj in zajahala val (ali je on mene?). Tako da sem kar ponosna na moj skupni uspeh: 3-krat zaporedoma mi je uspelo odsrfati na valu. Vmes med nami revcki pa je svigal Dejan, ki je zraven se kaksnemu ucitlu stisnil "give-me-five". ot da je ostalo cist na izi. Ja res je razturaval. Ja samo moramo pa upostevat znanje balansiranja s podrocja windsurfinga... hahaha.

Mene je na koncu vse bolelo od veslanja z rokami in metanja na desko, pa sol mi je mal nos razrla, ampak bilo je zelo ZABAVNO.

Ob 5h smo prisli do nasih ribisih colnov, ki so nas odpeljali na Kenguru otok. In pol smo gledali delfine - plavali so pred colnom in vsake toliko skocili ven, niso pa bili glih pripravljeni pozirati.

Na obali nas je pricakal nas 4WD - poltovornjak za 13 ljudi, in ne majhen jeep. No boljs kot mini bus je ze bil. Do takrat smo ze spoznali, da bo vse bolj po domace. In kako smo se vozili... do sedaj sva mela 3 razlicne voznike: prvi (Robert) je vozil umirjeno, ampak ni locil med 2. in 4. prestavo; Wayne je bil norec, ki je polagal ovine tko, da nas je metalo po sosednjih zicih in smo molili, da pridemo zivi nazaj; Ben se en norc, ki pred ovinom ful pospesuje, na klancu pa ne prestavi v nizjo, dokler "jeep" skor ne crkne. Se jim vidi, da drugac vozijo avtomatike, ker sploh ne znajo prestavljati.

Nasa farma: skupaj zbita plocevina, zuzki vsepovsod in fenomenalno lepi WC-ji za te razmere. Nas Ben je skuhal vecerjo - spagete bolononeze ob pomoci dveh anglezinj. Kaj mislite kako kuhajo anglezinje? Na mrzlo olje hkrati vrzes gigantske kose cebule, paprike, korencka in meso, takoj zalijes z vodo in pustis pri miru ene pol ure. No mal s kuhalnico vsake tolko mal pomesas.. haha. Sej sem bla cist tiho. Za pojest je pa blo. Pol smo sedeli se zunaj ob tabornjem ognju in pekli munch mallowse (penaste bonbone), nekaj trobili v didgeridooje pa se okoliske zivalce so nas vsake tolko prisle pogledat (oposumi in dingoti).

2. dan na otoku: sranje... dezuje kot iz skafa, pa se mrzlo je. Najraje sploh ne bi vstala iz pojstle, kaj sele sla ven brez anoraka in primernih cunj. Vseen smo se napokali v nas tovornjak in sli na oglede: Remarkable rocks, pa lepe plaze (ki v dezju niso najlepse), pa Admirals Arch, kjer zivi kolonija novozelandskih tjulnov - od avstralskih se baje razlikujejo le po naglasu, smradu in tem da se parijo le enkrat letno...

Pa kako smo se vozili. Ker je bilo mokro in blatno, je nas Ben z veseljem s polnim gasom zapeljal v kaksno gigantsko luzo, da je cel avto dobil rjavo podobo. In pol smo meli piknik... ja, piknik. Sendvici pod eno strehco, pri tem, da so nam notr skoz vdirali "prevec riza" ljudeki. Majo pa res cudne manire. Zlo so vsiljivi, npr. lepo so premaknili nase cunje in kroznike na kup, da so se vsedli, medtem ko smo mi pri pultu cakali, da si nardimo sendvice. In pol gledajo v luft kot da se ni nic zgodilo. Ko slikas s kamero se ti postavijo direkt spredaj. Noben ne pocaka 3 sek da slikas. Ce sedis na klopci pridejo 4 zraven in se vsedejo zraven tebe. In ti seveda posledicno vstanes in gres. Se pa skoz zahvaljujeo thank you, thank you... res ne vem zakaj.

Kot nagrado za pridnost mi je Dejan kupil plasticno vrecko (ki se ji kao rece poncho) in naj bi te scitila pred dezjem. In se kako mi je prav prisla, saj smo pol sli na 6km dolg sprehod (sem omenila, da je skoz scalo?). Pot je potekala ob Breakneck river (reka "zlomi si vrat") - nakljucje ali usoda? Sej k sreci se ni zgodilo nic, razen da smo bili premoceni in da sva z Dejanom vmes prepevala Na Golici. Pol smo sli se na eno plazo in pet modelov se je slo kopat... midva nisva hotla pljucnice staknit.

Zvecer smo se na farmi imeli res fajn. Prizgan je bil kamin, peli smo komade od Amazing drummin' monkies - to je lokalen bend, ki ga sestavljata dva zadeta hipija. Mata zafrkantske komade primerne za 3 do 5 letne otroke. Npr. drli smo se refren od ene pesmi "We like organic food.. especially bananas!". Se v pojstlah smo se pol rezal in zafrkavali kot otroci v kaksni koloniji, pa se spat nismo hotli it.

3. dan otoka: pa smo ga!!! Kaj je najvecja znamenitost Kangaroo islanda? Ja, da zbijes kenguruja! In ce je komu pri tem hudo, ti Ben pove anekdoto, kako je en turist zbil kenguruja in se pol zjokal ter bil "broken hearted" (imel je poceno srce). To zgodbico Ben komaj konca, saj se mu zraven celo telo trese od smeha, in to traja se ene 10 min, ces da je to najboljsi vic na otoku. Ja no, ker je smeh nalezljiv smo se tud mi pol rezal. Sej sreci je pol nas kenguru odskakljal naprej - do naslednjega bliznjega srecanja z avtom. Tud ta dan je dezeval, a bolj malo. Sli smo v eno jamo (brezveze, ce primerjas s slovenskimi), gledali koale in kenguruje :) v wildlife parku, sli poskusit sandboarding v little Sahari in sli gledat morske leve v Sealsbay. Lahko jim gres blizu ene 20 m, vec pa ne, ker so ful hitre zivale. Za razliko od tjulnov premikajo svoje nozne plavuti kot mi noge. In po pesku tudi ljudje nismo glih hitri.

Zaradi visokih valov so nam pri vrnitvi ukinili nase ribiske colnicke in smo sli na trajekt. Metalo nas je sem in tja, da sem bila ziher da z avti ni vse vredu, ker tud z nami ni bilo. Vsi smo molili, da bi bilo te voznje ze enkrat konc, se posebno Dejan. V avtu je bilo dobro vzdusje in ponovno petje monkey komadov, ki ti zlezejo pod kozo bolj kot so butasti. In ko se clovek hoce zmatran in umazan odpravit spat, se spet zafocljajo stvari. Sopotnica Evelin je namrec v hostlu odkrila, da ji osebje ob odhodu na otok ni pospravilo njene prtljage v varno sobo. Ampak so 3 dni mimi nje hodil, tako da ji ena torba zginila. Hotla sva ji pomagat in smo skupaj po hostlu iskali, seveda brez uspeha. Pol sem se eni dve uri sedela skupaj z njo in jo posusala potolazit. Punca namrec sama potuje po AUS ze 4 mesece in zdej so ji ukradli potovalne ceke, superge slike... sej je res malo prevec zaupliva, ampak tistega dne sva tud midva hotla pustit nekaj prtljage v hostlu in je pol nisva samo zato, ker sem jaz jamrala, da hocem vse svoje cunje s sabo. Ja no sej so vsi prijazni, sam zanasati se na neznance te kdaj udari nazaj.

Adelaide, 12. dan in 13. dan

Teja:
Ful lep in vroc dan in lustno mesto - dobra kombinacija. Bila sem prijetno presenecena nad Adelajdo, kakor bi moj ati reku. Veliko stvari (muzejev, tramvajev, busov :) itd.) je zastonj. Tale public transport midva res obvladava - tud ko hoceva placat, nama sprevodnik rece, da nima za vrnit drobiz od 100 AUD in nama senka pot...
Se posebej pa sem bla vesela, ker sva bla ob 1h narocena na obhod tovarne cokolade - Heigh's Chocolate. Vedno, ko sem dobila nekaj temno rjavega in sladkega v dlan, je bil nasmeh na mojem obrazu vecji... Pol sva ga se dobro bluzila po mestu in po njihovih lepih parkih, ampak moje smrkanje in prehlad sta naredila svoje - mogla sem se nafilat s tabletami in malo zalegnit na najini velikanski pojstli v Guest house delu hostla (ogromna soba, ogromna pojstla, tepih, sfalirani kamin in nic drugega).
Zvecer pa nova dogodivscina: izlet s kolesi, ki sva jih nasla za bajto. Vozit po levi ni glih tolk simple. Se posebej na nekih razmajanih kolesih, ampak kolesarska pot ob reki Torrens je bila pa fenomenalna. Ja, vozila sva se cca 20 min, nazaj pa hodila 60 min... seveda je spustila guma (na Dejanovem kolesu... hahaha). Po celem dnevu hoje sva si hotela pretegnit noge, pa sva sam se vec hodila - komaj sem prepricala Dejana, da ni kolesa vrgu v kanto. Pol sva pa zvecer vidla da internet v hostlu dela samo do 21h. Pa je bilo treba spet na 1km dolgo pot do centra.. kam drugam kot k Kitajcem, ki v vsakem mestu najdejo svoj prostor pod soncem.

13. dan: Jupi, gremo na plazo pozdravit prehlad!
In sicer v Glenelg, 30min voznje s tramvajem iz centra mesta. Spet pocitnisko vzdusje, super bajte s pogledom na morje in velio peska. Prav fajn je bilo drnjohat v senci pod pomolom. Tudi soncni zahod je bil popoln s padcem v morje.
Zvecer so naju cakale se bolj smotane stvari - organizascija poti za naprej in brskanje po netu za najbolj ugodnimi variantami nocitev. Pa se prat sva mogla dati prvo zehto, odkar sva v AUS. Neki na roke, vecino v stroj (oberejo te za 750 sit), pol pa midva cakava kot dva loleka zraven, da bo susilec opravil svoje - naj bi imel program na 30 min, najin je po 50 min se kar delal... dokler ni Dejan kar odprl vrata stroja in sva ven pobrala ze 3-krat posusene in ne glih kaj prida oprane majice. Se zmeri misliva, da je neki stroj zafrknil in ne midva.

Uluru, velik kamen

Teja:

Hojla! se sva ziva in zdrava, sam ker nisva vec v velikih mestih, so moznosti za it na internet malo omejene. Bla sva namrec na tri-dnevnem safariju na Kangooro Islandu (prava divjina), dons sva pa prisla k najbolj obozevani skali Avstralije.
Vec zgodbic in slik pride cez ene tri dni, ko bova v Alice Springsu ali Darwinu.

en lep pozdrav vsem!

Pot v Adelaide in Adelaide, 11., 12. dan

Dejan:
Virgin Blue naju je super pripeljal v Adelaide. In samo za 8999,00 sit. Let je bil kratek, kot iz LJ do Dunaja npr. V Adelaide naju je cakalo zelo toplo vreme, ki se se vedno nadaljuje - vsak dan sonce in vec kot 30 C. Ni naju pa pricakala le vrocina, ampak se "hujsa" prijaznost ljudi.
Z letalisca sva vzela bus do mesta in vprasala voznika, kje naj greva dol... Rekel je, da bo povedal. Pol je pa na postaji ustavil, naju poklical, in ko sva hotla iztopit pri njegovih vratih, da bi ga se pozdravla, ga sploh ni blo za volanom. Frajer je bil na ulici in naju cakal, da nama pokaze tocno, kje naj greva do najinga hostla. Kar pustu je bus zalaufan pa ljudi gor pa smo sli mal na sprehod par metrov. Ja Avstralci... na TV sem videl reportazo iz okolice Cairnsa, kjer je divjal orkan Larry. Prebivalci so ostali brez vsega. Pol pa vidis njihovo mentaliteto "lako cemo", ko je ena druzina imela na razvalinah svoje bivse hise obesen velik znak "JUST LARRIED!". Tudi v depresiji hitr najdejo upanje in veselje. Ceprav naslednji posnetek pokaze kako zaradi poplav okol his plavajo tropi krokodilov. Aja, pa glavna novica oz. problem, ki ga izpostavljajo po hurikanu so BANANE! V tej regiji (Queensland), ki je bila Larried, je velik nasadov banan. Larry je tudi te seveda unicil, zarad cesar je cena banan skocila s 150 sit za kg na 1000 sit za kg. Ta inflacija pa zato, ker povprecen Avstralec na teden poje okoli 10 banan, in bi zaloge prehitro posle, ce ne bi tako podrazili. Ja, koga brigajo krokodili, pa brezdomci... banane ljudje, banane!

Nazaj k Adelaide... Ko sva se namestila, sva sla v mesto. Res je lepo in zrihtano, ceprav majhno. Glih poteka nek Racing event in je na cestah polno "spimpanih" avtov - itak majo vsi Avstralci samo V6 in V8 masine, pa nic manjsih od 4000 ccm. Dizli so redkost. V enemm dnevu sva si ogledala vecji del mesta - kraljeve botanicne vrtove (spet!), muzej, tovarno cokolade, kjer delajo svojo cokolado... o tem vam bo z vecjim entuzijazmom pisala Teja v naslednjem blogu. V soboto greva na 3-dnevni izlet na Kenguru otok, kjer bomo srfali, se potapljali, vozili 4WD,.... jupi.

Zdej greva pa na plazo Glenelg v Adelaide, kjer se baje celo windsurfa! Me prav zanima...

Slike mava se na kameri, tako da jih bova kasneje gor dala!

Se to - kaj vidim, da P-diddy aliad Joze P. Damjan odhaja... pa reforme z njim...

Lp

Melbourne, dodatek

Dejan:
Se slika z 10. dne - 12 apostolov.

Melbourne, 9. in 10.dan

Teja:
Ker je pocitek po napornem tekanju okoli nujno potreben, sva si vzela day off...
Ker stanujeva v St. Kildi, ki naj bi bil bajbolj kafetarski in nasploh uzivaski del mesta, sva po prezivetih 2 urah na internetu (to je skoraj najvecji dnevni strosek) sla na sprehod po plazi in pasti zijale na stojnice... sam klump roba, nic pametnega za kupit. Pa povsod ti hocjo original made by aborigini prodajat. Na plazi je tudi en star lunapark s predpotopnim vlakcom smrti (en tip stoji med dvema vagonoma in ma v rokah bremzo), pa z lepo okrasenim vrtiljakom...

Sprehodila sva se tudi cez stezo F1, ki je v Albert parku v Melbournu... v bistvu je cist navadna cesta ob jezeru, ki pa jo sedaj ob strani ze opremljajo s tribunami, ker bo konec meseca dirka.

Opazila sva tudi en tipicen pojav v mestu - dejan jim pravi "Divas". To so pun(ck)e, stare tam okoli 15let, oblecene v super mini oblekce,ali popolnoma oprijete kavbojke,ali moderne kavbojske kikle, na visokih petkah, s frizurami pocesanimi v luft (po mojem so vsak dan pri frizerju) , hodijo v skupinah po 3 z manekensko hojo seveda... pri tem pa nimajo ravno manekenskih postav, saj je Melbourne znan po tem, da tukaj zelo radi in zelo dobro jejo...
Ja res so smesne. Sej so tudi dobre med njimi (sem mogla napisat, je dejan reku da pretiravam).

Naslednji dan sva sla spet na izlet: Great Ocean Road
Ze zgodaj zjutraj sva se mogla spokat iz pojstle, saj je do tja skoraj 5 ur voznje.

Dejan:
Ampak 5 ur voznje z avstralskim Senno ni kar tako... Ko se je predstavil sem razumel, da mu je ime Wine (vino), ampak je v bistvu Wayne. Naglas ima podoben tistemu Stevu iz oddaje Australian ZOO z Discovery channela. No, Wayne je hitro uspaval vse potnike s svojim polaganjem ovinkov... nekateri so celo tako globoko zaspali, da so med drugim z glavo butali ob okno na ovinkih. Tud jaz sem bil zaspan, ampak je bila scena tako smesna, da sem sam gledal in se rezal. Teji se je to zdelo nesramno. Mogoce zato ker bi tud ona padla s stola, ce ne bi sedela pri oknu.

Teja:
Ha ha... ne padla nisem samo zato, ker sem se stiskala k tebi....
Najprej smo se ustavili na znameniti Bells Beach pri mestu Torquai. Tu vsako leto za veliko noc prirejajo svetovno prvenstvo v surfanju na deski. Ze ko smo se pelali cez mesto, je blo opaziti srfarsko zivljenje na vsakem koraku... tukaj so se rodile tudi znamke Billabong, Rip Curl in Quiksilver - po govoricah sodec, je vsako od teh organiziral kaksen srfarski entuziast, ki je ugotovil, da je morje premrzlo, in izdelal nekaj podobnega danasnji neoprenski obleki, pol pa to zacel prodajati svojim podobno navdusenim kolegom....
Naslednji stop je bil zgolj fotografske narave: tabla, da se nahajamo na Great Ocean Road. Gradili so jo v casu depresije v Avstraliji po 1. sv. vojni, ko je en politik bil v Ameriki in od tam privlekel ideje o spodbujanju gospodarstva in zaposlovanju ljudi pa so zaceli tolcti kamne ob obali in delati cesto, kjer je bla prej samo pustinja...
V tej se dokaj neokrnjeni naravi smo se sli sprehodit po eni poti, kjer lahko opazujes koale v njihovem naravnem okolju - in res je na vsakem drugem drevesu po ena cepela in bodisi drnjohala ali zvecila evkaliptus...

Apollo Bay je mestece, ki je najbolj turisticno razvito, in kjer smo se ustavili za kosilo. Men je ze prav krulilo v zelodcu, ker sva zjutraj zarad zgodnje ure preskocila zajtrk, s sabo sva mela pa samo malenkosti. In pol dobimo senvice! No ja, pojem kosilo je za mladino tle itak najveckrat fish and chips.
Sledil je sprehod oz. bolj pravilno laufanje skozi tropski dezevni gozd. Ime ni glih ravno pravo, ker nismo v tropskem pasu, ampak gre za zalo star pragozd, v katerega ljudje kao niso posegali in naj bi bil po besedah izkusenega Wayna tu se iz casov dinozavrov. Waynu se je skoz mudilo tisti dan, in mela sem feeling, da vsi skoz naju cakajo, pa sva vedno prisla vsaj 3 min pred dogovorjenim casom nazaj v bus... No ja, tud tle smo laufali mimo gigantskih evkaliptusov in ene 3m velikih praproti, se mal slikali in rezali naglasu nasega vodica,, spoznala sva pa tud enga strica Michaela iz New Yorka, ki je prisel za en mesec mal v Melbourne, ker mu necakinja tle studira (vsak izgovor je dober), zivi na Manhatnu in je ful prijazen... pol sva do konca dneva debatirala z njim, pa dejan je z njim debatiral o politiki zupanovanja New Yorka (in ga s tem cist impresioniral, tko da sem bla res ponosna nanjga).

Hja, pol okrog 3h popoldne pa smo koncno vidli tisto, kar smo prisli gledat: 12 Apostoles (no, zdej jih je sam se 11), ki so se prej imenovali Saw and Piglets (mama pujsa in pujski), pa so avstralci ugotovili, da to ni dost ugledno ime, in vse skupaj preimenovali. Zelo naju je mikali, da bi se sla pelat s helikopterjem tle cez... 60 dolarjev na osebo (9 jurjev). Pa sva zatrla zeljo, ker mava se dolgo pot pred sabo....
Tko sva sla pes na sprehod cez pecine. Kako majo vse doterano. Vse poti so urejene, z razglednimi ploscadi, WCji, pa nikjer nobene vstopnine al pa pobiranja parkirnine... Razgled je bil res super! Kaj vse morje nardi...
Sej pol smo vidli se Loch ard Gorge - podobne pecine, povezane z romanticno zgodbico o nasedli ladji in samo dveh prezivelih na njej, s tem da je seveda fant sel nazaj na ladjo punco resit, pol sta pa bivakirala cez noc v jami, in zjutraj je on preplezal klif in sel po pomoc...
Nasploh ma ta obala ime tudi Shipwreck Coast - baje je nasedlo preko 700 ladij na njej.

In se zadnji ogled tisti dan - London Bridge. Men ni blo nic jasno, kaksen most naj bi bil to... ja pa je bil spet klif in zgodbica o zruseni skali, na kateri sta sedela ljubimca iz Londona v vecernih urah, potem pa se je na srednjem delu klif zrusil in ostal je le tisti osamelec, na katerm sta bla ljubimca, ki sta bla tko odrezana od kopnega do naslednjega dne, ko so prisli turisti in mediji gledat ta klif in nardili vik in krik.... onadva pa si tega glih nista zelela, saj sta ju v Londonu cakala partnerja... Wayne je rekel, da se je res zemlja odprla za njiju.

Dejan:
P.S.: Rado, tle JP-ja ne bom srecal, ker so povsod sami srfaci brez jader. Mogoce bo vec srece na vzhodni obali okoli Brisbane! Bi blo pa kul.

A Pancurji bi pa meli enga kengurujcka? Bova zrihtala. Lahko se pa mami in ati ponoci bolj potrudita... he he.

Teja:
Sej mogoce bova pa tle ostala, in boste mogli prit na obisk sem, pa jih boste laho tudi vi cohali!!!
Pa hvala vsem, ki tko pridno berete najin blog in komentirate, da veva, da ne piseva zaman. Lep pozdrav vsem!!!