Melbourne, 9. in 10.dan

Teja:
Ker je pocitek po napornem tekanju okoli nujno potreben, sva si vzela day off...
Ker stanujeva v St. Kildi, ki naj bi bil bajbolj kafetarski in nasploh uzivaski del mesta, sva po prezivetih 2 urah na internetu (to je skoraj najvecji dnevni strosek) sla na sprehod po plazi in pasti zijale na stojnice... sam klump roba, nic pametnega za kupit. Pa povsod ti hocjo original made by aborigini prodajat. Na plazi je tudi en star lunapark s predpotopnim vlakcom smrti (en tip stoji med dvema vagonoma in ma v rokah bremzo), pa z lepo okrasenim vrtiljakom...

Sprehodila sva se tudi cez stezo F1, ki je v Albert parku v Melbournu... v bistvu je cist navadna cesta ob jezeru, ki pa jo sedaj ob strani ze opremljajo s tribunami, ker bo konec meseca dirka.

Opazila sva tudi en tipicen pojav v mestu - dejan jim pravi "Divas". To so pun(ck)e, stare tam okoli 15let, oblecene v super mini oblekce,ali popolnoma oprijete kavbojke,ali moderne kavbojske kikle, na visokih petkah, s frizurami pocesanimi v luft (po mojem so vsak dan pri frizerju) , hodijo v skupinah po 3 z manekensko hojo seveda... pri tem pa nimajo ravno manekenskih postav, saj je Melbourne znan po tem, da tukaj zelo radi in zelo dobro jejo...
Ja res so smesne. Sej so tudi dobre med njimi (sem mogla napisat, je dejan reku da pretiravam).

Naslednji dan sva sla spet na izlet: Great Ocean Road
Ze zgodaj zjutraj sva se mogla spokat iz pojstle, saj je do tja skoraj 5 ur voznje.

Dejan:
Ampak 5 ur voznje z avstralskim Senno ni kar tako... Ko se je predstavil sem razumel, da mu je ime Wine (vino), ampak je v bistvu Wayne. Naglas ima podoben tistemu Stevu iz oddaje Australian ZOO z Discovery channela. No, Wayne je hitro uspaval vse potnike s svojim polaganjem ovinkov... nekateri so celo tako globoko zaspali, da so med drugim z glavo butali ob okno na ovinkih. Tud jaz sem bil zaspan, ampak je bila scena tako smesna, da sem sam gledal in se rezal. Teji se je to zdelo nesramno. Mogoce zato ker bi tud ona padla s stola, ce ne bi sedela pri oknu.

Teja:
Ha ha... ne padla nisem samo zato, ker sem se stiskala k tebi....
Najprej smo se ustavili na znameniti Bells Beach pri mestu Torquai. Tu vsako leto za veliko noc prirejajo svetovno prvenstvo v surfanju na deski. Ze ko smo se pelali cez mesto, je blo opaziti srfarsko zivljenje na vsakem koraku... tukaj so se rodile tudi znamke Billabong, Rip Curl in Quiksilver - po govoricah sodec, je vsako od teh organiziral kaksen srfarski entuziast, ki je ugotovil, da je morje premrzlo, in izdelal nekaj podobnega danasnji neoprenski obleki, pol pa to zacel prodajati svojim podobno navdusenim kolegom....
Naslednji stop je bil zgolj fotografske narave: tabla, da se nahajamo na Great Ocean Road. Gradili so jo v casu depresije v Avstraliji po 1. sv. vojni, ko je en politik bil v Ameriki in od tam privlekel ideje o spodbujanju gospodarstva in zaposlovanju ljudi pa so zaceli tolcti kamne ob obali in delati cesto, kjer je bla prej samo pustinja...
V tej se dokaj neokrnjeni naravi smo se sli sprehodit po eni poti, kjer lahko opazujes koale v njihovem naravnem okolju - in res je na vsakem drugem drevesu po ena cepela in bodisi drnjohala ali zvecila evkaliptus...

Apollo Bay je mestece, ki je najbolj turisticno razvito, in kjer smo se ustavili za kosilo. Men je ze prav krulilo v zelodcu, ker sva zjutraj zarad zgodnje ure preskocila zajtrk, s sabo sva mela pa samo malenkosti. In pol dobimo senvice! No ja, pojem kosilo je za mladino tle itak najveckrat fish and chips.
Sledil je sprehod oz. bolj pravilno laufanje skozi tropski dezevni gozd. Ime ni glih ravno pravo, ker nismo v tropskem pasu, ampak gre za zalo star pragozd, v katerega ljudje kao niso posegali in naj bi bil po besedah izkusenega Wayna tu se iz casov dinozavrov. Waynu se je skoz mudilo tisti dan, in mela sem feeling, da vsi skoz naju cakajo, pa sva vedno prisla vsaj 3 min pred dogovorjenim casom nazaj v bus... No ja, tud tle smo laufali mimo gigantskih evkaliptusov in ene 3m velikih praproti, se mal slikali in rezali naglasu nasega vodica,, spoznala sva pa tud enga strica Michaela iz New Yorka, ki je prisel za en mesec mal v Melbourne, ker mu necakinja tle studira (vsak izgovor je dober), zivi na Manhatnu in je ful prijazen... pol sva do konca dneva debatirala z njim, pa dejan je z njim debatiral o politiki zupanovanja New Yorka (in ga s tem cist impresioniral, tko da sem bla res ponosna nanjga).

Hja, pol okrog 3h popoldne pa smo koncno vidli tisto, kar smo prisli gledat: 12 Apostoles (no, zdej jih je sam se 11), ki so se prej imenovali Saw and Piglets (mama pujsa in pujski), pa so avstralci ugotovili, da to ni dost ugledno ime, in vse skupaj preimenovali. Zelo naju je mikali, da bi se sla pelat s helikopterjem tle cez... 60 dolarjev na osebo (9 jurjev). Pa sva zatrla zeljo, ker mava se dolgo pot pred sabo....
Tko sva sla pes na sprehod cez pecine. Kako majo vse doterano. Vse poti so urejene, z razglednimi ploscadi, WCji, pa nikjer nobene vstopnine al pa pobiranja parkirnine... Razgled je bil res super! Kaj vse morje nardi...
Sej pol smo vidli se Loch ard Gorge - podobne pecine, povezane z romanticno zgodbico o nasedli ladji in samo dveh prezivelih na njej, s tem da je seveda fant sel nazaj na ladjo punco resit, pol sta pa bivakirala cez noc v jami, in zjutraj je on preplezal klif in sel po pomoc...
Nasploh ma ta obala ime tudi Shipwreck Coast - baje je nasedlo preko 700 ladij na njej.

In se zadnji ogled tisti dan - London Bridge. Men ni blo nic jasno, kaksen most naj bi bil to... ja pa je bil spet klif in zgodbica o zruseni skali, na kateri sta sedela ljubimca iz Londona v vecernih urah, potem pa se je na srednjem delu klif zrusil in ostal je le tisti osamelec, na katerm sta bla ljubimca, ki sta bla tko odrezana od kopnega do naslednjega dne, ko so prisli turisti in mediji gledat ta klif in nardili vik in krik.... onadva pa si tega glih nista zelela, saj sta ju v Londonu cakala partnerja... Wayne je rekel, da se je res zemlja odprla za njiju.

Dejan:
P.S.: Rado, tle JP-ja ne bom srecal, ker so povsod sami srfaci brez jader. Mogoce bo vec srece na vzhodni obali okoli Brisbane! Bi blo pa kul.

A Pancurji bi pa meli enga kengurujcka? Bova zrihtala. Lahko se pa mami in ati ponoci bolj potrudita... he he.

Teja:
Sej mogoce bova pa tle ostala, in boste mogli prit na obisk sem, pa jih boste laho tudi vi cohali!!!
Pa hvala vsem, ki tko pridno berete najin blog in komentirate, da veva, da ne piseva zaman. Lep pozdrav vsem!!!